Na sever

Po dveh dneh Yangona je bil ze cas, da pobegneva. Dva Nemca, ki sva ju srecala ze na letaliscu, sta dobila informacije, da so vsi busi naprej v Kalaw zasedeni, saj se domacini vracajo iz festivala domov. Prvi prevozi naj bi bili mozni sele pojutrisnjem. Ej halo? To jima je rekel tip v guesthousu. Ja. Sva sla sama malo pogledat in se za isti dan dobila dva sedeza, na busu, ki sibal proti Mandalaju. Nekje na tricetrt poti pa imava povezavo naprej v Kalaw, malo mestece v visokogorju.

Bus je bolj tako-tako, poln domorodcev, bila sva edina tujca. Nic zato, ni bilo prvic. Odrinili smo ob 17.30. Se vedno nisem povsem sigurn ali je imel bus oglata kolesa ali pa je bila cesta tako slaba... V Meiktilo smo prisli ob 4.53. Fantje itak niso vedeli kdo kam gre, tako da sva komaj uspela priti dol iz busa. Sredi noci. Cista tema. Domorodci so zaspano cepeli v bljiznjih 'kaficih'.

Uspela sva najti prazno lokalno avtobusno postajo... Potem je uletel en tip, ki naju je hotel prav na hitro nalozit na en minibus. Sledilo je pregovarjanje... nikakor ni hotel spustiti cene za tistih 5-6 ur voznje v hrib... No, prisala sva v kasonu enega od pick-upa, ki je sel v isto smer. Zadeva je bila prirejena za prevoz ljudi, tako da sva imela eno malo klopco in nic prostora za noge. Na strehi pa se najmanj 20 domorodcev, ki smo jih pobirali med potjo (ne niso padali med potjo dol). V glavnem avto za 3 ljudi je vozil vsaj 50 folka. Do Kalewa je bilo 6 ur. Glede na to, da sva ocenila, da bo rabil za zelo slabih 100km kake 2 uri je bi to kar velik sok. Vmes so se se nekajkrat ustavili, tudi zaradi tega ker so se pokvarile bremze...

Sva pa prisparala 2000 kjatov, se rece 400 sit! :)