Skozi puscavo in goscavo

Visokogorje osrednjega Myanmarja sva zapustila na kolesih malega, prenatrpanega lokalnega avtobusa. Po krajsem cincanju kam naprej sva se odlocila, da greva najprej v Bagan, v osrcje dry-zone, potem pa naprej proti Mandalaju. Tako bova lazje casovno usklajevala pot.

Edini bus, ki pelje iz Inlaya proti Baganu je mali lokalec, t.i. open air bus. Se pravi kanta z odprtimi okni. Zadeva starta okoli 4h zjutraj iz mestega Taunggyi, nekaj deset kilometrov naprej iz Inleya. Ob 5h naj bi sel mimo Shwenyaunga, ki je mala vas ob odcepu za Nyaungshwe (tu sva bila midva doma).

Ze dan poprej sva kupila karto za bus in narocila taxi ob 4.30. Do krizisca je vendarle dobrih 10km, kar tudi vzame svoj cas... Torej midva spakirava najino kramo in ob 4.30 stojiva sama pred Guest Houseom. Tema, se kar hlado za njihove razmere. Nase navlecem pulover. Damjana pa kar pusti, da jo zebe... Menda ima to vezo s tem, da ne mara poletja in ima rada, da je mraz. (Zadnjic sem jo zalotil, ko je hotela splezat v hladilno skrinjo... ccc).
No in cakava in cakava... Povsod tema, par luci je svetilo pri dveh Guesthousih malo naprej dol. Khm, kaj sva vstala ob 4h zjutraj samo zato, da naju zebe, potem pa bova sla lahko nazaj spat...?

Potem se za ovinkom zaslisi hupanje in mimo pridrvi mali kombi. Iz njega zleze malo bolj okrogel (opa za njihove razmere) driver. Zagotovo je imel vsaj 50 kil! Pocasi nalozi robo zadaj in oddrvimo proti 'postaji'. Ura je 4.45. Drvimo po flikah asfalta. Cesta je skoraj taka kot tista iz Domzal proti Mengsu..:) Seveda do 5h nismo prisli na postajo.

Ampak nic hudega, tudi busek ni. Za cesto (beri na postaji) sva svetila se dobre pol ure. Zraven je bila ena cajnica od koder so naju opazovali kot bi padla z drugega planeta. Ja sedaj je totalna off season in kamokoli prideva sva edina oz. skoraj edina tujca (razen kakih aircon busov, polnih atov in mam, ki zijajo dol in se jim fino zdi, da lahko dogajanje opazujejo iz sterilnega okolja. Za take je dober tudi domac fotelj in tv, bodo imeli enako korist... Res jih ne maram...)

Ok, kje smo ostali... ja cakava... In docakava en razmajan busek. Najslabsi od vseh, ki so se peljali mimo. Bagan? Prikimajo. Uff.. You sure? Prikimajo. Uff.. Pejva. In sva se nalozila ruzake na streho med oglje in kanistre z radioaktivnim materialom (no vsaj zgledali so tako). Imela sva sedeza 17 in 18. Edina, ki sta imela 10 cm prostora za noge. Halo? Damjana se je poskusila stlacit noter pa ni slo. Potem je vzela zadevo v svoje roke in presedla pol avtobusa. Potem je bilo bolje. Pa ne prav dolgo ker so po sredini tudi nabasali clovecke, ki so sedeli na malih plasticnih stolckih brez naslonjal. Plus bili so se eni modeli na strehi in eni so viseli skozi sprednja vrata.

Porabili smo 6 ur, da smo se spustili nazaj na ground zero. Potem pa se 6 ur cez pol puscave v Bagan. Damjana pravi, da gre nasledni odsek poti z avionom.