Spet na stari celini

Se zajtrk v centru Dunaja in domov.

Pocasi se bova spokala domov...

Drzite pesti, da ne bo prevec servisnih postankov :)

We stop for no red lights tonight

Sva se zacela vracati iz Mandalaya nazaj v Yangon. Tam okoli 800 km, give or take a 1000.

Srecno sva prispela na cilj po
- 17 check pointih
- 2 temeljitih pregledih dokumentov
- dvournega nocnega popravila zadnjega blazilca
- 3 postankih za futr
- 5 cestninskih postajah
- no aircon
- 18,5 ur voznje

Spet v solo

V Mandalaju sva potem en vecer sibala na Mandalay Hill, zadeva je malo nizja od ljubljanskega gradu, na vrh pa peljejo stiri poti - iz vsake smeri neba ena - na vrh kjer je pagoda (kdo bi rekel...). Vse poti imajo strehco in cel kup stopnic. Damjana jih tokrat ni stela, tako da tocne stevilke ne vem, jih je bilo res veliko.

Ko sva uspesno osvojila se eno 200 metrsko goro, se izognila eni skupini slovenskih atov in mam, sva se zapletla v pogovor z malimi 'budami' in njihovim uciteljem anglescine. Ob vecerih namrec hodijo na goro trenirat anglescino. Hitro lahko ugotovis kaj so ze vzeli - nabor vprasaj je obsegal poizvedbe o tem od kod sva, koliko casa sva v Mandalaju/Myanmaru, pa ce sva zadovoljna tu. To je tudi vse. Ucitelj ni bil kak belobradi gospod temvec cisto svezi bruc na faksu geografije. Vsi skupaj so bili iz posebne sole, ki jo vodi en monk, kjer se otroci solajo brezplacno. Zadeva ni kar tako - 130 uciteljev in 3000 ucencev. Ker so trenutno poletne pocitnice, se izvaja le nekaj predavanj, vecina na temo anglescine. Ucitelj naju je povabil, da obisceva solo in seveda sva privolila.

Naslenje jutro sva se odpravila iskat solo in skoraj pohabila enega vozaca rikse :) Ker sva startala bolj pozno in se riksa je sla bolj pocasi, sva malo (eno uro) zamudila uro ob kateri smo bili zmenjeni z uciteljem. Nic zato, sva sla sama malo raziskovat. Tujci seveda ne ostanejo neopazeni in takoj sva spet odgovarjala od kod sva in koliko casa sva ze tu. Na pravi sledi... :) Kljub temu, da ucitelja nisva nasla, sva spoznala ravnatelja sole, dobila sva za pit in nekaj malega smo rekli. V knjiznici so imeli en velik globus, kjer sva kazala od kod sploh prihajava.

Ana Liza, tudi uciteljica anglescine, naju je peljala po soli. Otroci so bili navduseni, midva pa se bolj.

Wild wild west

Pyin U Lwin se je izkazal kot pravo kavbojsko mesto. Bogu za hrbtom s kopico kocij, ki jih vidis le se v starih kavbojkah. Ponosni kocijazi imajo skoraj vsi tudi kavbojske klobuke, da zadeva zgleda bolj pristna. Prevazajo se seveda bolj ali manj izkljucno domacini z nesteto vreckami, plasticnimi cekarji, malimi otroci in ostalimi deli narodne nose.


Da ne bi samo kavbojci strasili po mestu skrbijo tudi kadeti iz bljizne vojaske sole. Zadeva mora biti naravnost ogromna, saj je celo mesto polno zelenih uniform.


Pyin U Lwin bo slo v zgodovino kot najhladnejse mesto najinega blodenja po Myanmaru. Ves cas najinega prebivanja je bolj ali manj dezevalo in zeblo. Sva navlekla nase vse kar je bilo daljse od 3/4.

Potem je sledil se en incident (seveda) z Damjano na celu. V najinem el hotelu je med ostalimi dopustniki, ki so v tem casu vecinoma domorodci zivel tudi en turist. Bil je sam samcat, brez prijateljev, idealna tarca. Naceloma je dal kar mir, je pa imel zelo svojevrsten nacin brisanja, no bolje izpihovanja nosu. Potem ko je tip ze ene 15 minut krulil po skupni kopalnici, je Damjani prekipelo in odvihrala je k njemu in ga po domace poslala v k.... Od tedaj naprej se nismo vec videli.... Damjana pravi, da je bil se ziv, ko je odsla.

Finomehanicna dela

Iz Mandalaya naju je pot odpeljala v 'gorsko' mesto Pyin U Lwin. Se prej pa je bilo potrebno resit problem zataknjenih vrat kopalnice. Vecer poprej se je kljucavnica cudezno zataknila (ampak res - nisva nic loputala z vrati).
Fantje so preiskusili vse standardne metode za odpiranje vrat:
- sunkovito vrtenje kljuke,
- brcanje po vratih,
- master key, vijacenje,
- plezanje skozi okno (v 2. nadstropju),
a ni nic pomagalo.

Bo juri prisel kljucavnicar in zadevo zrihtal. Ja seveda.

Jutri kljucavnicarja ni bilo od nikoder, midva pa sva imela prevoz ob 9h v Pyin U Lwin. Ce skrajsam dolgo zgodbo je v koncni fazi ob ene pol desetih prisel en model z dvema sraufencigarjema, kombinirkami in zicko. To je potem vtikal v mehanizem kljucavnice ene pol ure ko so se vrata cudezno odprla. Pobrala sva svoje stvari in sla na pot.

Nas mali avto...

Sva najela za en dan mali modri taxi, kakor se ljubkovalno rece malim mazdam z malim kasonom zadaj za prevoz tovora in ljudi. Ideja je bila, da se malo voziva po Mandalayu, vmes pa pogledava se nekaksna starodavna mesta. Avtocek je kar pridno delal. Tokrat s transportom ni bilo nobenih problemov.

Nic cudnega ni bilo, ko smo po prvih kilometrih ven iz mesta padli v totalen prometni zamasek. Malo naprej je bilo 'delo na cesti' in fantje se niso mogli zmenit kdo bo sel prvi mimo. Brez panike se je situacija razresila v ene pol ure in to tudi s pomocjo vsaj stirh policajev, ki so skusali usmerjati promet.

V mestu Inwa sva zlezla na en zelo skrivljen stolp, ki je zgledal se kar trden. Plezti gor je bilo kar malo strasljivo, samo je bil pa pogled kar ql. Drug alpinisticen podvig je bil vzpon na goro s templjem. Do vrha je vodilo vsaj 658923 stopnic. Res! Vprasajte Damjano. Jih je stela.

Od tu do enega redkih tikovih samostanov, ki se ni pogorel. V njem imajo poleg verskih zadev se solo za otroke iz okolice, ki zaradi denarnih problemov ne morejo obiskovati javne sole. Ja v Myanmaru se vse placa... Prve tri 'klopi' so se nekako sledile poteku 'ure' in glasno ponavljale neko besedilo, medtem po so se zadaj zabavali cisto po svoje (nekatere stvari so povsod iste).

Jubilej

Za trenutek naj odlozi svoje delo in prisluhni tej cestitki Damjana Strehovec z Gore pri Komendi, po domace Strehovceva teta, ki je predvcerajsnim praznovala 30. rojstni dan. Za jubilej ji dragi moz zeli vse najboljse in da bi bila se naprej tako vestna in skrbna.

Road to Mandalay

Prijetna voznja v Mandalay se je kar dobro zacela. Lokalni busek naju je pobral kar pred guest housom. In to celo 10 minut pred uradnim odhodom. V osmih urah naj bi se prikotalili do Mandalaya.

Tezave so se zacele ze kar kmalu, saj je bilo potrebno menjati zadnjo notranju gumo. Folk se je pocasi razlozil iz busa in pridno opazoval soferja in oba 'kondukterja' kako se valjajo po tleh.

Servis je bil, podobno kot pri formulah, hitro opravljen in ce cez kake slabe pol ure smo ze bili na poti. Da nam ne bi bilo dolgcas nam je driver navil radio na full in lahko smo uzivali ob dretju lokalnih pop starsov.

Po kakih treh urah voznje po suhi pokrajini smo se zopet ustavili. Iz zadnje gume se je zacelo kaditi. Uh oh, kaj zdaj? Zopet posvet ob zadnji osi. Potem so zaceli sravfati dol vijake na pokrovu zadnje osi. 15 minut in pokrov je bil dol, sledilo je se pol ure servisiranja. Velike matice dol pa gor in dol,... Koncno je bilo vse ok. Se 15 minut, da so spravili vse nazaj tako kot je bilo poprej (kao). Mi pa smo se ta cas prazili na vrocem soncu na cesti bogu za hrbtom. Od tu naprej je slo vse kot po planu (ce je sploh bil).

Se vedno na 40 stopinjah

Se en dan v dry zone-u. Skozi dan imamo v senci malo pod 40 stopinj. Na sreco tu ni nikakrsne vlage in razen z razbeljenim kamenjem niti nimava problemov (do pagod, templev in stup je dovoljen le bosonog dostop)

Danes sva sla na sunset. Smo sibali ze ob petih po prav svezem zraku na cisto drug konec platoja. Seveda sam vzhod ni bil nic posebnega, je blo pa prijetno 'hladno'.

Na drugem koncu dneva, ob soncem zahodu, sva na enem bolj popularnih sunset spotov nasla dva Stajerca in dva Slovenca. Zadnja dva sta bila nad tem koncem sveta neverjetno navdusena, sta pa tudi uspela povedati, da sta si v preteklih dveh tednih uspela ogledati tudi Kambodzo in Vietnam.

Jutri odhajava se malo bolj proti severu v Mandalay. Se ena prijetna pot v open air busu. Juhu....