Spet v solo

V Mandalaju sva potem en vecer sibala na Mandalay Hill, zadeva je malo nizja od ljubljanskega gradu, na vrh pa peljejo stiri poti - iz vsake smeri neba ena - na vrh kjer je pagoda (kdo bi rekel...). Vse poti imajo strehco in cel kup stopnic. Damjana jih tokrat ni stela, tako da tocne stevilke ne vem, jih je bilo res veliko.

Ko sva uspesno osvojila se eno 200 metrsko goro, se izognila eni skupini slovenskih atov in mam, sva se zapletla v pogovor z malimi 'budami' in njihovim uciteljem anglescine. Ob vecerih namrec hodijo na goro trenirat anglescino. Hitro lahko ugotovis kaj so ze vzeli - nabor vprasaj je obsegal poizvedbe o tem od kod sva, koliko casa sva v Mandalaju/Myanmaru, pa ce sva zadovoljna tu. To je tudi vse. Ucitelj ni bil kak belobradi gospod temvec cisto svezi bruc na faksu geografije. Vsi skupaj so bili iz posebne sole, ki jo vodi en monk, kjer se otroci solajo brezplacno. Zadeva ni kar tako - 130 uciteljev in 3000 ucencev. Ker so trenutno poletne pocitnice, se izvaja le nekaj predavanj, vecina na temo anglescine. Ucitelj naju je povabil, da obisceva solo in seveda sva privolila.

Naslenje jutro sva se odpravila iskat solo in skoraj pohabila enega vozaca rikse :) Ker sva startala bolj pozno in se riksa je sla bolj pocasi, sva malo (eno uro) zamudila uro ob kateri smo bili zmenjeni z uciteljem. Nic zato, sva sla sama malo raziskovat. Tujci seveda ne ostanejo neopazeni in takoj sva spet odgovarjala od kod sva in koliko casa sva ze tu. Na pravi sledi... :) Kljub temu, da ucitelja nisva nasla, sva spoznala ravnatelja sole, dobila sva za pit in nekaj malega smo rekli. V knjiznici so imeli en velik globus, kjer sva kazala od kod sploh prihajava.

Ana Liza, tudi uciteljica anglescine, naju je peljala po soli. Otroci so bili navduseni, midva pa se bolj.