Nas mali avto...

Sva najela za en dan mali modri taxi, kakor se ljubkovalno rece malim mazdam z malim kasonom zadaj za prevoz tovora in ljudi. Ideja je bila, da se malo voziva po Mandalayu, vmes pa pogledava se nekaksna starodavna mesta. Avtocek je kar pridno delal. Tokrat s transportom ni bilo nobenih problemov.

Nic cudnega ni bilo, ko smo po prvih kilometrih ven iz mesta padli v totalen prometni zamasek. Malo naprej je bilo 'delo na cesti' in fantje se niso mogli zmenit kdo bo sel prvi mimo. Brez panike se je situacija razresila v ene pol ure in to tudi s pomocjo vsaj stirh policajev, ki so skusali usmerjati promet.

V mestu Inwa sva zlezla na en zelo skrivljen stolp, ki je zgledal se kar trden. Plezti gor je bilo kar malo strasljivo, samo je bil pa pogled kar ql. Drug alpinisticen podvig je bil vzpon na goro s templjem. Do vrha je vodilo vsaj 658923 stopnic. Res! Vprasajte Damjano. Jih je stela.

Od tu do enega redkih tikovih samostanov, ki se ni pogorel. V njem imajo poleg verskih zadev se solo za otroke iz okolice, ki zaradi denarnih problemov ne morejo obiskovati javne sole. Ja v Myanmaru se vse placa... Prve tri 'klopi' so se nekako sledile poteku 'ure' in glasno ponavljale neko besedilo, medtem po so se zadaj zabavali cisto po svoje (nekatere stvari so povsod iste).