Spet na stari celini

Se zajtrk v centru Dunaja in domov.

Pocasi se bova spokala domov...

Drzite pesti, da ne bo prevec servisnih postankov :)

We stop for no red lights tonight

Sva se zacela vracati iz Mandalaya nazaj v Yangon. Tam okoli 800 km, give or take a 1000.

Srecno sva prispela na cilj po
- 17 check pointih
- 2 temeljitih pregledih dokumentov
- dvournega nocnega popravila zadnjega blazilca
- 3 postankih za futr
- 5 cestninskih postajah
- no aircon
- 18,5 ur voznje

Spet v solo

V Mandalaju sva potem en vecer sibala na Mandalay Hill, zadeva je malo nizja od ljubljanskega gradu, na vrh pa peljejo stiri poti - iz vsake smeri neba ena - na vrh kjer je pagoda (kdo bi rekel...). Vse poti imajo strehco in cel kup stopnic. Damjana jih tokrat ni stela, tako da tocne stevilke ne vem, jih je bilo res veliko.

Ko sva uspesno osvojila se eno 200 metrsko goro, se izognila eni skupini slovenskih atov in mam, sva se zapletla v pogovor z malimi 'budami' in njihovim uciteljem anglescine. Ob vecerih namrec hodijo na goro trenirat anglescino. Hitro lahko ugotovis kaj so ze vzeli - nabor vprasaj je obsegal poizvedbe o tem od kod sva, koliko casa sva v Mandalaju/Myanmaru, pa ce sva zadovoljna tu. To je tudi vse. Ucitelj ni bil kak belobradi gospod temvec cisto svezi bruc na faksu geografije. Vsi skupaj so bili iz posebne sole, ki jo vodi en monk, kjer se otroci solajo brezplacno. Zadeva ni kar tako - 130 uciteljev in 3000 ucencev. Ker so trenutno poletne pocitnice, se izvaja le nekaj predavanj, vecina na temo anglescine. Ucitelj naju je povabil, da obisceva solo in seveda sva privolila.

Naslenje jutro sva se odpravila iskat solo in skoraj pohabila enega vozaca rikse :) Ker sva startala bolj pozno in se riksa je sla bolj pocasi, sva malo (eno uro) zamudila uro ob kateri smo bili zmenjeni z uciteljem. Nic zato, sva sla sama malo raziskovat. Tujci seveda ne ostanejo neopazeni in takoj sva spet odgovarjala od kod sva in koliko casa sva ze tu. Na pravi sledi... :) Kljub temu, da ucitelja nisva nasla, sva spoznala ravnatelja sole, dobila sva za pit in nekaj malega smo rekli. V knjiznici so imeli en velik globus, kjer sva kazala od kod sploh prihajava.

Ana Liza, tudi uciteljica anglescine, naju je peljala po soli. Otroci so bili navduseni, midva pa se bolj.

Wild wild west

Pyin U Lwin se je izkazal kot pravo kavbojsko mesto. Bogu za hrbtom s kopico kocij, ki jih vidis le se v starih kavbojkah. Ponosni kocijazi imajo skoraj vsi tudi kavbojske klobuke, da zadeva zgleda bolj pristna. Prevazajo se seveda bolj ali manj izkljucno domacini z nesteto vreckami, plasticnimi cekarji, malimi otroci in ostalimi deli narodne nose.


Da ne bi samo kavbojci strasili po mestu skrbijo tudi kadeti iz bljizne vojaske sole. Zadeva mora biti naravnost ogromna, saj je celo mesto polno zelenih uniform.


Pyin U Lwin bo slo v zgodovino kot najhladnejse mesto najinega blodenja po Myanmaru. Ves cas najinega prebivanja je bolj ali manj dezevalo in zeblo. Sva navlekla nase vse kar je bilo daljse od 3/4.

Potem je sledil se en incident (seveda) z Damjano na celu. V najinem el hotelu je med ostalimi dopustniki, ki so v tem casu vecinoma domorodci zivel tudi en turist. Bil je sam samcat, brez prijateljev, idealna tarca. Naceloma je dal kar mir, je pa imel zelo svojevrsten nacin brisanja, no bolje izpihovanja nosu. Potem ko je tip ze ene 15 minut krulil po skupni kopalnici, je Damjani prekipelo in odvihrala je k njemu in ga po domace poslala v k.... Od tedaj naprej se nismo vec videli.... Damjana pravi, da je bil se ziv, ko je odsla.