Finomehanicna dela

Iz Mandalaya naju je pot odpeljala v 'gorsko' mesto Pyin U Lwin. Se prej pa je bilo potrebno resit problem zataknjenih vrat kopalnice. Vecer poprej se je kljucavnica cudezno zataknila (ampak res - nisva nic loputala z vrati).
Fantje so preiskusili vse standardne metode za odpiranje vrat:
- sunkovito vrtenje kljuke,
- brcanje po vratih,
- master key, vijacenje,
- plezanje skozi okno (v 2. nadstropju),
a ni nic pomagalo.

Bo juri prisel kljucavnicar in zadevo zrihtal. Ja seveda.

Jutri kljucavnicarja ni bilo od nikoder, midva pa sva imela prevoz ob 9h v Pyin U Lwin. Ce skrajsam dolgo zgodbo je v koncni fazi ob ene pol desetih prisel en model z dvema sraufencigarjema, kombinirkami in zicko. To je potem vtikal v mehanizem kljucavnice ene pol ure ko so se vrata cudezno odprla. Pobrala sva svoje stvari in sla na pot.

Nas mali avto...

Sva najela za en dan mali modri taxi, kakor se ljubkovalno rece malim mazdam z malim kasonom zadaj za prevoz tovora in ljudi. Ideja je bila, da se malo voziva po Mandalayu, vmes pa pogledava se nekaksna starodavna mesta. Avtocek je kar pridno delal. Tokrat s transportom ni bilo nobenih problemov.

Nic cudnega ni bilo, ko smo po prvih kilometrih ven iz mesta padli v totalen prometni zamasek. Malo naprej je bilo 'delo na cesti' in fantje se niso mogli zmenit kdo bo sel prvi mimo. Brez panike se je situacija razresila v ene pol ure in to tudi s pomocjo vsaj stirh policajev, ki so skusali usmerjati promet.

V mestu Inwa sva zlezla na en zelo skrivljen stolp, ki je zgledal se kar trden. Plezti gor je bilo kar malo strasljivo, samo je bil pa pogled kar ql. Drug alpinisticen podvig je bil vzpon na goro s templjem. Do vrha je vodilo vsaj 658923 stopnic. Res! Vprasajte Damjano. Jih je stela.

Od tu do enega redkih tikovih samostanov, ki se ni pogorel. V njem imajo poleg verskih zadev se solo za otroke iz okolice, ki zaradi denarnih problemov ne morejo obiskovati javne sole. Ja v Myanmaru se vse placa... Prve tri 'klopi' so se nekako sledile poteku 'ure' in glasno ponavljale neko besedilo, medtem po so se zadaj zabavali cisto po svoje (nekatere stvari so povsod iste).

Jubilej

Za trenutek naj odlozi svoje delo in prisluhni tej cestitki Damjana Strehovec z Gore pri Komendi, po domace Strehovceva teta, ki je predvcerajsnim praznovala 30. rojstni dan. Za jubilej ji dragi moz zeli vse najboljse in da bi bila se naprej tako vestna in skrbna.

Road to Mandalay

Prijetna voznja v Mandalay se je kar dobro zacela. Lokalni busek naju je pobral kar pred guest housom. In to celo 10 minut pred uradnim odhodom. V osmih urah naj bi se prikotalili do Mandalaya.

Tezave so se zacele ze kar kmalu, saj je bilo potrebno menjati zadnjo notranju gumo. Folk se je pocasi razlozil iz busa in pridno opazoval soferja in oba 'kondukterja' kako se valjajo po tleh.

Servis je bil, podobno kot pri formulah, hitro opravljen in ce cez kake slabe pol ure smo ze bili na poti. Da nam ne bi bilo dolgcas nam je driver navil radio na full in lahko smo uzivali ob dretju lokalnih pop starsov.

Po kakih treh urah voznje po suhi pokrajini smo se zopet ustavili. Iz zadnje gume se je zacelo kaditi. Uh oh, kaj zdaj? Zopet posvet ob zadnji osi. Potem so zaceli sravfati dol vijake na pokrovu zadnje osi. 15 minut in pokrov je bil dol, sledilo je se pol ure servisiranja. Velike matice dol pa gor in dol,... Koncno je bilo vse ok. Se 15 minut, da so spravili vse nazaj tako kot je bilo poprej (kao). Mi pa smo se ta cas prazili na vrocem soncu na cesti bogu za hrbtom. Od tu naprej je slo vse kot po planu (ce je sploh bil).

Se vedno na 40 stopinjah

Se en dan v dry zone-u. Skozi dan imamo v senci malo pod 40 stopinj. Na sreco tu ni nikakrsne vlage in razen z razbeljenim kamenjem niti nimava problemov (do pagod, templev in stup je dovoljen le bosonog dostop)

Danes sva sla na sunset. Smo sibali ze ob petih po prav svezem zraku na cisto drug konec platoja. Seveda sam vzhod ni bil nic posebnega, je blo pa prijetno 'hladno'.

Na drugem koncu dneva, ob soncem zahodu, sva na enem bolj popularnih sunset spotov nasla dva Stajerca in dva Slovenca. Zadnja dva sta bila nad tem koncem sveta neverjetno navdusena, sta pa tudi uspela povedati, da sta si v preteklih dveh tednih uspela ogledati tudi Kambodzo in Vietnam.

Jutri odhajava se malo bolj proti severu v Mandalay. Se ena prijetna pot v open air busu. Juhu....

Bagan

Bagan je plato s tisoci pagodami in templji. Da si zadevo ogledas lahko rentas kako kolo ali pa rikso. No nama se niti slucajno ne da pedalirati po tej vrocini in sva si omislila konjsko vprego. Smo se vozili skoraj cel dan okoli za dobrih pet dolarjev.

Skozi puscavo in goscavo

Visokogorje osrednjega Myanmarja sva zapustila na kolesih malega, prenatrpanega lokalnega avtobusa. Po krajsem cincanju kam naprej sva se odlocila, da greva najprej v Bagan, v osrcje dry-zone, potem pa naprej proti Mandalaju. Tako bova lazje casovno usklajevala pot.

Edini bus, ki pelje iz Inlaya proti Baganu je mali lokalec, t.i. open air bus. Se pravi kanta z odprtimi okni. Zadeva starta okoli 4h zjutraj iz mestega Taunggyi, nekaj deset kilometrov naprej iz Inleya. Ob 5h naj bi sel mimo Shwenyaunga, ki je mala vas ob odcepu za Nyaungshwe (tu sva bila midva doma).

Ze dan poprej sva kupila karto za bus in narocila taxi ob 4.30. Do krizisca je vendarle dobrih 10km, kar tudi vzame svoj cas... Torej midva spakirava najino kramo in ob 4.30 stojiva sama pred Guest Houseom. Tema, se kar hlado za njihove razmere. Nase navlecem pulover. Damjana pa kar pusti, da jo zebe... Menda ima to vezo s tem, da ne mara poletja in ima rada, da je mraz. (Zadnjic sem jo zalotil, ko je hotela splezat v hladilno skrinjo... ccc).
No in cakava in cakava... Povsod tema, par luci je svetilo pri dveh Guesthousih malo naprej dol. Khm, kaj sva vstala ob 4h zjutraj samo zato, da naju zebe, potem pa bova sla lahko nazaj spat...?

Potem se za ovinkom zaslisi hupanje in mimo pridrvi mali kombi. Iz njega zleze malo bolj okrogel (opa za njihove razmere) driver. Zagotovo je imel vsaj 50 kil! Pocasi nalozi robo zadaj in oddrvimo proti 'postaji'. Ura je 4.45. Drvimo po flikah asfalta. Cesta je skoraj taka kot tista iz Domzal proti Mengsu..:) Seveda do 5h nismo prisli na postajo.

Ampak nic hudega, tudi busek ni. Za cesto (beri na postaji) sva svetila se dobre pol ure. Zraven je bila ena cajnica od koder so naju opazovali kot bi padla z drugega planeta. Ja sedaj je totalna off season in kamokoli prideva sva edina oz. skoraj edina tujca (razen kakih aircon busov, polnih atov in mam, ki zijajo dol in se jim fino zdi, da lahko dogajanje opazujejo iz sterilnega okolja. Za take je dober tudi domac fotelj in tv, bodo imeli enako korist... Res jih ne maram...)

Ok, kje smo ostali... ja cakava... In docakava en razmajan busek. Najslabsi od vseh, ki so se peljali mimo. Bagan? Prikimajo. Uff.. You sure? Prikimajo. Uff.. Pejva. In sva se nalozila ruzake na streho med oglje in kanistre z radioaktivnim materialom (no vsaj zgledali so tako). Imela sva sedeza 17 in 18. Edina, ki sta imela 10 cm prostora za noge. Halo? Damjana se je poskusila stlacit noter pa ni slo. Potem je vzela zadevo v svoje roke in presedla pol avtobusa. Potem je bilo bolje. Pa ne prav dolgo ker so po sredini tudi nabasali clovecke, ki so sedeli na malih plasticnih stolckih brez naslonjal. Plus bili so se eni modeli na strehi in eni so viseli skozi sprednja vrata.

Porabili smo 6 ur, da smo se spustili nazaj na ground zero. Potem pa se 6 ur cez pol puscave v Bagan. Damjana pravi, da gre nasledni odsek poti z avionom.

Sobota zjutraj je...

...in gremo na trznico. Sva se pridruzila hordam domacniov, ki so jo zjutraj udarili proti trznici. Stvar je kar velika. Kupis lahko vse kar potrebujes za sodobno mjanmarsko zivljenje: kupe zelenjave, katran na litre, olje na decilitre, drva, grozje, banane, plocevino, strup za podgane, kroglice proti moljem,... za tiste najbolj zahtevne pa je v eni temni luknji cepel se frizer:)

Za tiste, ki radi berete

imate v NG en clanek o Myanmaru. Seveda ni treba verjeti vsemu kar pise...

Inle

V zgodnjih jutranjih urah sva zapustila Kalew in nadaljevala pot proti vzhodu. Tokrat malo bolj navzdol v obmocje Inle lake-a. Zadeva je kar velika ene 20x10km. Na jezeru je celo morje koliscarskih vasi, kjer delajo vse zivo tkejo svilo, zvijajo cigare, delajo kitajski papir, parazole,... Potem so tu se floating gardens pa celi kupi alg iz jezera... V glavnem ni jim dolgcas.

Z longboatom sva se cel dan vozila gor in dol po jezeru do onemoglosti.

V Inleyu sva ze ene 3x srecala tista dva Francoza s katerima smo se podili po Kalewskih visavjih. Vse kaze na 'janezov sindrom'.

Svinjskih nog naokrog

Po celodnevni voznji z busi sva se odlocila se za celodnevni trek po Kalewski divjini. Za kaj vec se nisem uspel zmenit z Damjano. Na najino zeljo smo startali ze okoli 7h, takoj po obilnem zajtrku (mala omletka in pocukran toast - njam). Poleg naju sta bila na izletu se dva Francoza, ki potujeta ze od novembra. V planu imata leto in pol (smrk..). Vodic je bil brat lastnika. Cisto pravi Indijec...

Sibali smo po hribih gor in dol kot zmesani. Gre za pokrajino, kjer imajo cajeve nasade, gojijo pa tudi zelje, banane, pomarance, krompir in podobno. Vsake toliko casa je stric preveril kako nam gre in pripomnil, da je veliko bolje, da hodimo pocasi, namesto da bezljamo naokoli. Se veliko vec vidi. Ustavili smo se v ene dveh vaseh, v neki so otroci skoraj do smrti poteptali Damjano, ko so se borili za bonbone.

Okoli enih popoldne smo prisli do Viewpointa, male 'gostilnice' na vrhu hribcka, kjer smo imeli 'nepali' kosilo. Capate in zelenjavo. Njam. V naslednje pol ure smo padli v cisto pravo gorsko dezevje. Bilo je kot bi stopil pod tus, samo se ene 4x huje :) Water festival all over again... No, dez je odnesel vlago v zraku in vsaj nekaj smo imeli od tega...

Na sever

Po dveh dneh Yangona je bil ze cas, da pobegneva. Dva Nemca, ki sva ju srecala ze na letaliscu, sta dobila informacije, da so vsi busi naprej v Kalaw zasedeni, saj se domacini vracajo iz festivala domov. Prvi prevozi naj bi bili mozni sele pojutrisnjem. Ej halo? To jima je rekel tip v guesthousu. Ja. Sva sla sama malo pogledat in se za isti dan dobila dva sedeza, na busu, ki sibal proti Mandalaju. Nekje na tricetrt poti pa imava povezavo naprej v Kalaw, malo mestece v visokogorju.

Bus je bolj tako-tako, poln domorodcev, bila sva edina tujca. Nic zato, ni bilo prvic. Odrinili smo ob 17.30. Se vedno nisem povsem sigurn ali je imel bus oglata kolesa ali pa je bila cesta tako slaba... V Meiktilo smo prisli ob 4.53. Fantje itak niso vedeli kdo kam gre, tako da sva komaj uspela priti dol iz busa. Sredi noci. Cista tema. Domorodci so zaspano cepeli v bljiznjih 'kaficih'.

Uspela sva najti prazno lokalno avtobusno postajo... Potem je uletel en tip, ki naju je hotel prav na hitro nalozit na en minibus. Sledilo je pregovarjanje... nikakor ni hotel spustiti cene za tistih 5-6 ur voznje v hrib... No, prisala sva v kasonu enega od pick-upa, ki je sel v isto smer. Zadeva je bila prirejena za prevoz ljudi, tako da sva imela eno malo klopco in nic prostora za noge. Na strehi pa se najmanj 20 domorodcev, ki smo jih pobirali med potjo (ne niso padali med potjo dol). V glavnem avto za 3 ljudi je vozil vsaj 50 folka. Do Kalewa je bilo 6 ur. Glede na to, da sva ocenila, da bo rabil za zelo slabih 100km kake 2 uri je bi to kar velik sok. Vmes so se se nekajkrat ustavili, tudi zaradi tega ker so se pokvarile bremze...

Sva pa prisparala 2000 kjatov, se rece 400 sit! :)

Water Festival

V Burmo sva prisla na drugi dan 4-dnevnega praznovanja noveg leta. Novo leto se v telih krajih praznuje ne s petardami, ampak s cebri vode, ki jih dobis v najboljsem primeru po hrbtu, lahko pa tudi direktno v glavo. Kaj prevec upirat ali bezat ne smes, ker to je za sreco v novem letu...

Tisti prebrisani imajo ledeno mrzlo vodo, ki kljub vrocini ni prav nic prijetna... Tako se nama prva dva dni v Yangonu sploh ni bilo potrebno umivati, saj sva bila ves cas dobesedno (ampak zares) mokra do koze. Zraven so se oprali se najini pasporti, lonely planet, in celi kupi denarja :) Sva jih potem susila cel vecer... :) No dolarji so jo kar dobro odnesli, tile njihovi kjati malo slabse, sam so ravno tako sli v promet...

On-line!

Uf,... koncno sva se prebila do enega delujocega interneta (dial-up seveda). Ce sva ze nasla kak internet koticek, pa potem ni bilo elektrike... Naceloma je na voljo kake 4 ure na dan potem pa zgine in folk zvecer laufa svoje agregate... Naglavna lucka je must-have :)

Sicer sva se ze vceraj trudila pa ni slo. Poskusali smo pol ure, da smo dobili vezo... Se pomite tovarisi?

Vize

Po treh tednih čakanja sva le dočakala passporte in vize. Štiri dni pred odhodom. Ok, tega ne bomo več počeli. :)

Leti

Timing v eno smer...

Qatar Airways QR 98 14 April 2006
from Vienna / Vienna Int'l (VIE), Vienna Austria 23:15
to Doha / Doha (DOH), Doha Qatar 05:35 (Saturday)

Qatar Airways QR 630 15 April 2006
from Doha / Doha (DOH), Doha Qatar 08:40
to Yangon / Mingaladon (RGN), Yangon Myanmar 18:30


..in v drugo...

Qatar Airways QR 631 06 May 2006
from Yangon / Mingaladon (RGN), Yangon Myanmar 19:45
to Doha / Doha (DOH), Doha Qatar 22:50

Qatar Airways QR 93 07 May 2006
from Doha / Doha (DOH), Doha Qatar 02:10
to Vienna / Vienna Int'l (VIE), Vienna Austria 07:00

Burma

When it rains it pours and when it's hot it's like an oven. --lp